temelji na predpostavki, da se odnosi in vzdušje z najbližjimi, ki smo jih doživeli v otroštvu, nezavedno ponavljajo tudi v odraslosti. V varnem in zaupnem terapevtskem odnosu ima klient možnost ozavestiti in predelati težka čutenja iz otroštva ter zaživeti bolj osrečujoče odnose. Psihoterapija je torej v prvi vrsti naravnana na zdravljenje odnosov.

individualna psihoterapija gradi na odnosu med klientom in terapevtom. Kadar se znajdemo v kakršnikoli stiski in sami ne najdemo poti iz nje, je dobro pomoč poiskati na nevtralnem območju, pri nekom, ki nas ne pozna in ni čustveno vpleten v naš svet. Ta oseba lažje vidi situacijo objektivno in nas vodi po novi poti. Terapevt nam ne ponuja nasvetov, temveč nam pomaga, da pridemo v boljši stik s seboj, svojimi čutenji in željami. Takrat zmoremo sami videti rešitve, ki so za nas najbolj ustrezne.

na partnersko terapijo prideta partnerja skupaj. Partnerski odnos je proces in zanj se je vedno potrebno truditi. Lahko nas navdaja z zadovoljstvom in srečo, lahko pa je za nas vir razočaranja in bolečine. V njem se odpirajo stare rane z željo, da bi nas nekdo končno slišal, razumel in potolažil. V strahu pred ponovno ranjenostjo pa si zgradimo različne obrambe, zaradi katerih pa ne moremo priti v pristen stik s sabo in drugimi. Če želimo vstopiti v resničen odnos, moramo najprej vedeti, kdo smo, kaj čutimo, želimo in potrebujemo, sicer bomo še bolj zbegani, nesrečni in osamljeni. Vloga terapevta v tem procesu je, da pomaga najti partnerjema pristen stik s seboj in z drugim ter dati v odnosu prostor ranljivosti in iskrenosti.

Relacijska družinska terapija vidi družino kot sistem, ki je sestavljen iz podsistemov. Vsak podsistem ima svojo funkcijo in vlogo. Vsi ti podsistemi vplivajo drug na drugega, zato vznemirjenost v enem od podsistemov povzroči spremembo v vseh podsistemih in v celotnem sistemu. Odnos med zakoncema je eden od podsistemov v družini. Kadar ta odnos ni funkcionalen, to občuti celotna družina, predvsem pa otroci. Neprimerno vedenje otrok je vedno ustrezen odziv na neustrezne okoliščine, v katerih se je znašel. Določen simptom pri otrocih (močenje postelje, neuspeh v šoli, nasilno vedenje, eksperimentiranje z drogami…) je lahko njihov klic na pomoč.